Azerbajdžan želi OI, Evropa nove igre na zahodu

Predsednik Ilham Alijev je že najavil, da bo država bržkone še tretjič kandidirala za olimpijske igre, glede na videno na igrah pa bodo imeli Azerbajdžanci zanesljivo močno podporo.

Predsednik Alijev je z igrami zanesljivo še okrepil svojo vlogo doma. Vseh 17 dni iger je izkoristil za dobro vidno vlogo v stadionih in dvoranah, kjer je v družbi športnih junakov žel aplavz evforičnih navijačev. S te plati so se milijardne investicije za igre, neuradno so igre stale okrog devet milijard evrov, odprtje je bilo denimo dva in pol krat dražje od tistega na igrah v Londonu 2012, zanesljivo izplačale. Tudi Alijevu je treba priznati, da se je nagaral in z zelo dobro organizacijo bil prisoten praktično povsod, kjer so bili uspešni azerbajdžanski športniki in uspehov jim ni manjkalo.

Kar so v Azerbajdžanu praktično vedeli vsi, oblasti pa so molčale, se je končno potrdilo tudi ob koncu iger. Gigantskim premiernim igram, ki so organizacijsko potekale "po olimpijsko", naj bi sledil le še največji možni športni spektakel - olimpijske igre. "Ambicije niso odvisne od velikosti posamezne države. Mislim, da smo v stanju izpeljati dogodke na najvišji ravni," je novinarjem dejal Ali Hasanov iz predsedniškega urada. Pri tem ni pretiraval, saj so londonski olimpijski delavci, ki so vodili organizacijo iger, projekt opravili z odliko. Uradno ima Azerbajdžan čas za vložitev kandidature do 15. septembra.

V Evropi je Azerbajdžan z organizacijo evropskih iger že dokazal, da zmore organizirati olimpijske igre. Nove zagovornike projekta bo zanesljivo dobil čez dve leti, ko bo mesto ob Kaspijskem morju gostile igre islamske solidarnosti. "Športni dogodki so vedno tudi predstavitev gospodarske in politične moči države," je ob tem dejal minister za šport Azad Rahimov, ki računa na podobno odmevno prireditev in podporo v islamskem svetu po letu 2017.

Kritik na izvedbo iger med olimpijskimi komiteji v Evropi tako rekoč ni. Še več, večina se strinja, da je bila organizacijska raven tako visoka, da se bo v Evropi težko našel prireditelj, ki bo investiral toliko sredstev, da bi dosegel raven Bakuja. Z olimpijskimi igrami je seveda drugače in tukaj bodo tekmeci Bakuju tudi Pariz, Rim, Boston in Budimpešta, ki so že vložili kandidaturo.

A Azerbajdžan v boju za OI gradi na prepoznavnosti v športu. V letu 2016 tukaj sledi premierna dirka formule 1, v letu 2017 islamske igre, v letu 2020 tekme evropskega nogometnega prvenstva, Baku si želi tudi atletsko svetovno prvenstvo 2023.

Evropske igre pa bodo ostale skrb Evropskega olimpijskega komiteja. Naslednji prireditelj 2019 bi morala biti Nizozemska, ki pa je zaradi finančnih težav izvedbo tik pred odprtjem v Bakuju odpovedala. Predsednik Evropskih olimpijskih komitejev Patrick Hickey s sodelavci se zaveda, da je za igre dobro, da se predstavi vsa raznolikost Evrope, želja za naslednjega prireditelje zato je zahod.

EOK pa čaka tudi težavna naloga pri sestavi programa iger, saj za večjo obiskanost dogodka in boljšo televizijsko prepoznavnost, ki seveda omogoča trženje televizijskih pravic in marketing, nedvomno potrebujejo močnejšo atletiko in plavanje ter najodmevnejše športe z žogo, ki bodo privabile množice na tekmovališča.

A prvi korak je storjen. V številnih športih je udeležba v Bakuju po kakovosti daleč prekoračila pričakovanja, tudi številne televizije, ki so igre prenašale, so se pohvalile z nadpovprečno gledanostjo. Veliko pa bo odvisno od naslednjega prireditelja, ki še ni znan. Hickey trdi, da je kandidatov kar sedem in da bo prireditelj po opravljenih pogovorih izbran v kratkem. Na žalost bo ta bržkone v prav tako težavnem položaju kot Baku, ki je imel za organizacijo vsega 30 mesecev časa, da se dogovori z najmočnejšimi zvezami za sodelovanje. Pri EOK so optimistični in tudi zgodovina kaže, da so bile olimpijske igre moderne dobe v svojem začetku le sen barona Pierra de Coubertaina, ki je prerasel v največji globalni, ne le športni periodični dogodek na svetu.