Mladinska olimpijska premiera uspešnica za Slovenijo

Pravkar končane mladinske olimpijske igre so bile pomembna izkušnja za mlade športnike iz 204 držav, ki so od 14. do 26. avgusta tekmovali in se družili v Singapurju. Čeprav je bil na tem tekmovanju poudarek ne le na športnih, ampak tudi izobraževalnih in kulturnih vsebinah, je Slovenija tekmovalno nastopila zelo uspešno.

Uradne statistike medalj oziroma lestvice najuspešnejših držav na teh igrah prav zaradi načela o poudarjanju tudi netekmovalnih vrednot niso imeli, neuradno pa so bili najboljši Kitajci. Slovenija je bila tudi v tem elementu uspešna: s 24-člansko ekipo je bil končni izkupiček dve zlati medalji, ena srebrna in ena bronasta, ob tem pa še veliko uvrstitev med deseterico, v finalne dele posameznih tekmovanj, številni športniki so dosegli svoje nove osebne rekorde in popravili uvrstitve s prejšnjih velikih tekmovanj.

Ker je bilo takšno tekmovanje prvič, je bilo kar nekaj strahu pred neznanim. Predvsem pred tem, da bodo igre izgubile športni pomen, ker so vseskozi poudarjali tudi drugo plat mladinskih OI: povezanost med športniki, sodelovanje na različnih ravneh, ponudili so jim kulturne in izobraževalne aktivnosti. Kot kaže, so ujeli pravo kombinacijo tekmovalnega urnika - 12 tekmovalnih dni - in drugih aktivnosti, da so mladi športniki lahko uživali v njim namenjenim igram.

V slovenskem taboru so po koncu izkušnje v Singapurju zadovoljni. Delegacijo je v tej azijski državi vodil Žiga Dobnikar. "Slovenski športniki so presenetili v vseh pogledih. Ob odhodu nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo, nismo jih hoteli obremenjevati z medaljami. To so še mlajše osebe, še ne čisto izdelane osebnosti in pritisk bi jih lahko zmotil. Ko smo razmišljali o uvrstitvah, bi bili zadovoljni z eno bronasto medaljo. Na koncu je bilo mnogo mnogo bolje. To je uspeh, ki se ga ne da opisati z besedami. Tudi ostali so nastopili dobro. Nihče ni razočaral, vsi so nastopili v okviru svojih zmožnosti," je vodja ekipe Slovenije na igrah potegnil črto pod tekmovanje in se dotaknil tudi dodatnega programa: "Vsaj med evropskimi komiteji je bila bojazen, da šport ne bo na prvem mestu. Ni bilo tako, šport je bil glavna nit iger. Dodatne aktivnosti pa so zapolnile čas športnikov. Njihov trenažni proces ni trpel niti za trenutek, so pa lahko čas po tekmah in treningih aktivno preživeli."

V olimpijski vasi je bilo skupno 37 Slovencev, 24 aktivnih udeležencev in 13 spremljevalcev in trenerjev. Na športnih terenih so bili atleti Maruša Mišmaš, Eva Vivod, Žan Rudolf in Jaka Žulič, jadralca Luka Žan Zelko in Eva Peternelj, judoistka Urška Potočnik, kajakaša Simon Brus in Anja Osterman, kolesarji Nika Kožar, Urban Ferenčak, Rok Korošec in Doron Hekič, lokostrelca Gregor Rajh in Brina Božič, namiznoteniška igralka Alex Galič, plavalci Katja Hajdinjak, Tina Meža, Tjaša Vozel in Aleks Koštomaj, triatlonka Monika Oražem ter veslači Tarin Čokelj, Jure Grace in Grega Domanjko.

In čeprav naj bi olimpijske tekmovalne dosežke vsaj v tej starostni kategoriji (od 14. do 18. leta) še gledali tudi drugače kot le z očmi, ki ocenjujejo zgolj mesta, se številkam le ni mogoče izogniti: zlati medalji veslaškega dvojca Domanjko/Grace in Brusa, srebro Rajha in bron Potočnikove. Pa četrto mesto Novakove, ki ji je medalja ušla za stotinko, Rajh pa je bil enkrat še četrti. V atletiki peti mesti Mišmaševe in Žuliča, sedmo Rudolfa in osmo Vivodove. Sedmo mesto plavalke Vozlove in osmo Hajdinjakove ...

MOK razmišlja, da bi nekatere novosti, ki jih je preizkušal v Singapurju, prenesel tudi na "prave" olimpijske igre. Na mladinskih OI so tako imeli mešane državne zasedbe v ekipni konkurenci, v nekaterih športih pa nova ali precej prilagojena pravila (ulična košarka, kajakaški slalom na mirnih vodah, kolesarska kombinacija štirih disciplin brez posamičnih odločitev). Vsi športniki sicer nad tem niso bili navdušeni, drugi pa so se prilagodili in bili uspešni tudi v zanje drugačnih razmerah.

V Singapurju so imeli za izvedbo iger le dve leti in pol časa. Po splošni oceni so delo opravili dobro, kjer je zaškripalo, so težave odpravljali z delavnostjo in dobro voljo. Objekti niso bili megalomanski, ampak praktično veliki, razdalje med prizorišči še obvladljive, le gledalcev je včasih primanjkovalo. Če ne bi bilo šolarjev na tribunah, bi bila nekatera prizorišča žalostno prazna, za druge pa je bilo težko dobiti vstopnice. Tudi na tem področju bo imel MOK še nekaj rezerve za naslednje igre mladih na Kitajskem čez štiri leta.