Ob 20-letnici Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez

(odlomek iz nagovora predsednika OKS-ZŠZ, dr. Janeza Kocijančiča, v OKS, športna zgodba, stkana iz dejavnosti tisočev)

Dve desetletji razvoja sta sorazmerno dolgo obdobje, saj tudi v vsakdanjem življenju dvajset let pomeni več kot polnoletnost. To velja tudi za slovenski šport, ki z zaupanjem zre v svojo prihodnost. Slovenski šport je kolektivni projekt, stkan iz dejavnosti tisočev. Zato lahko trdimo, da je slovenski šport veliko prispeval k uveljavitvi naše države in njene samobitnosti.

Pisati o športu naroda, tudi če gre za časovno omejeno obdobje, je zahtevna naloga, saj gre za razsežnost življenja, za družbeni fenomen, ki je sestavljen iz na tisoče zgodb, izmed katerih vsaka prinaša novo osebno ali kolektivno izkušnjo in vsaka daje osnovo za posamične ali pa splošne ocene in splošna stališča. Zato je moj prispevek o tej temi avtorski, to pomeni, da so ocene moje, čeprav sem se – in se še vedno – zelo trudil, da bi jih uskladil s sodelavci in utemeljil z dejstvi in s podatki.

Slovenski šport in njegovi uspehi se zanesljivo niso začeli z osamosvojitvijo Slovenije. Bogato športno izročilo izvira iz obdobij narodnega prebujenja in spremljanja zgledov iz razvitega sveta v drugi polovici devetnajstega stoletja. To je bilo tudi obdobje panslovanskega navdušenja in zlasti posnemanja čeških zgledov. Velika pozornost je bila namenjena telovadnim zletom. Zaradi tega je bila v začetnih obdobjih v Sloveniji nosilni šport orodna telovadba, zdaj poimenovana športna gimnastika. Prav v tem športu so slovenski predstavniki osvojili prav vse olimpijske medalje (8), ki jih je med dvema svetovnima vojnama dobila Kraljevina Jugoslavija. Prvo olimpijsko medaljo (srebrno) za Slovence pa je še pred tem prisabljal (v okviru avstrijskega moštva) v času Avstro-Ogrske slovenski častnik vojske te države Rudolf Cvetko.

V dvajsetih letih je slovenski šport prehodil strmo pot. Po številu osvojenih medalj na število prebivalcev je na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008 Slovenija osvojila tretje mesto (za Jamajko in Trinidadom), prav tako je bila tretja v Vancouvru (za Norveško in Avstrijo). Tudi v analizi vseh nastopov športnic in športnikov držav sveta na svetovnih in celinskih prvenstvih je Slovenija po istem kriteriju (športni dosežki v primerjavi s številom prebivalcev) zelo visoko, na četrtem mestu (za Norveško, Švico in Avstrijo). Na doseženo smo lahko zares ponosni.

Naš organizacijski model uspešno deluje – ob marsikakšni pomanjkljivosti in stranpoti – tudi zato, ker:

- imamo v Sloveniji sorazmerno dobro urejen šolski šport,

- ker na široko gradimo športne objekte in drugo športno infrastrukturo,

- ker poleg neposredne finančne podpore države šport uspešno tržimo (sponzorstva) in mu zagotavljamo dodatne vire financiranja prek fundacije športnih organizacij, ki športu posreduje sredstva iz koncesij iger na srečo.

Veliko, čeprav še vedno premalo, je storjenega za družbeni in gmotni položaj vrhunskih športnic in športnikov. Eden izmed ciljev športne politike v Sloveniji je tudi enakomernejša športna razvitost celotne države. Čeprav manjši kraji težko tekmujejo z večjimi centri, smo uspeli premakniti težišče in s sistematičnim delom, zlasti pa z graditvijo športnih objektov pripravili uravnotežen model razvoja.

V veliko oporo razvoju slovenskega športa sta, zlasti v zadnjih dveh desetletjih, bili športna stroka in znanost, predvsem tisti, ki sta osredotočeni na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani in drugih visokošolskih ustanovah.

Slovenski šport je rasel skupaj s svojo samostojno državo. Delil je njene uspehe in slabosti. Tako kot je Slovenija v celoti uveljavljena država, si je slovenski šport priboril popolno enakopravnost v okvirih mednarodnega športa. Olimpijski komite Slovenije v celoti sodeluje pri dejavnostih Mednarodnega olimpijskega komiteja in v Organizaciji olimpijskih komitejev sveta. V okvirih regionalnih in celinskih povezav, npr. v Evropskih olimpijskih komitejih in v Mednarodnem komiteju mediteranskih iger, pa ima še izrazitejšo povezovalno vlogo.

Če kje, so v športu stremljenja zelo visoka. Vendar bi se bilo napačno odpovedati takim ambicijam in upanju. Če bi to storili, bi to pomenilo začetek konca. Izhodišče slovenskega športa bi moralo biti doseganje najmanj takšne stopnje razvitosti, kakršno dosegamo zdaj. Da bi se to uresničilo, naj v slovenskem športu še naprej cvete sto cvetov. Nihče nima pravice postavljati ovir ali pa zaustavljati razvoj katerikoli športni panogi ali dejavnosti. Javno podporo, zlasti finančno, ki je bistvenega pomena, pa naj določajo dejanski dosežki, torej resnična in ne le želena mednarodna kakovost.