Umrl je Juan Antonio Samaranch

Leta 1920 rojenega Samarancha sta poleg športa zanimala tudi politika in posli, kar je bilo ključno pri modernizaciji olimpizma. Po študiju ekonomije je Samaranch najprej delal na banki, potem pa začel delovati na političnem področju. V času vladavine španskega diktatorja Franca je bil med drugim državni sekretar za šport (od leta 1966). Vzporedno s tem je nekdanji igralec hokeja na travi, boksar in nogometaš gradil kariero športnega funkcionarja. Leta 1967 je bil izvoljen za predsednika Olimpijskega komiteja Španije, že leto pred tem so ga povabili k sodelovanju v MOK. V krovnem olimpijskem gibanju je kmalu postal šef protokola in nato član izvršnega odbora (med leti 1970 in 1978), zadnja štiri leta je bil podpredsednik MOK. Po padcu Franca ga je prva španska demokratično izvoljena vlada kot veleposlanika za Sovjetsko zvezo in Mongolijo poslala v Moskvo. Šlo je za namensko potezo, da bi Španija končno dobila pomembno vlogo tudi na športnem prizorišču sveta. Dejansko so tesne vezi s komunističnim režimom poskrbele, da je bil Samaranch 16. julija 1980 pod kuliso bojkota iger v Moskvi izvoljen za sedmega predsednika MOK, takrat tudi s pričakovanjem vzhoda, da v MOK ohrani vlogo državnega amaterskega športnika v nasprotju s poklicnim športnikom zahoda. Španec je MOK prevzel v občutljivem obdobju razdeljenosti sveta in iger, katerim je tako kot svetu zaradi bojkotov grozila delitev na dva pola, ki bi pomenila tudi konec olimpijske ideje. Tudi Mednarodni olimpijski komite je bil v tem obdobju za svetovno politiko neresno združenje ostarelih ljubiteljev športa in prav Samaranch je uspel spremeniti položaj MOK in športa v svetu ter po bojkotih leta 1976, 1980 in 1984 obuditi igre v novo življenje. Kljub deljenim mnenjem o vlogi Samarancha pa mu gre pripisati, da je prav on rešil moderni šport in moderno olimpijsko idejo ter igre pretvoril v največji šov današnjega časa, seveda tudi z vsemi negativnimi primesmi. Z občutkom za reforme, med drugim tudi za odpravo prepovedi nastopanja poklicnim športnikom na igrah in njihovo komercializacijo, mu je uspelo olimpijsko gibanje spraviti iz krize. Z diplomatsko-gospodarskim znanjem je na novo oblikoval podobo olimpijskega sveta in s komercializacijo ter marketingom ustvaril odličen tržni produkt. Postavil je tudi temelje, da olimpijsko gibanje o svojih zadevah v veliki meri odloča neodvisno, kar mu je uspelo tudi zaradi finančne neodvisnosti MOK. Obenem je Samaranchu uspelo najti tudi globalno sodelovanje z UNESCO in Združenimi narodi, hkrati pa je preprečil, da bi se UNESCO polastil iger. Ne glede na komercializacijo je bil prav Samaranch tisti, ki je vendarle ohranil temeljne principe olimpijske ideje športnega boja za odličje in čast, ne pa tudi za denarne nagrade. Tudi zaradi tega je bil v letih 1988, 1992 in 1997 vedno znova izvoljen. Korupcijski škandal okrog olimpijskih iger 2002 v Salt Lake Cityju, ki je leta 1999 MOK prisilil k številnim spremembam, ga je nato "odnesel s položaja", saj so predsedniški mandat omejili na skupno 12 let. Komercializacija iger, s katero je rešil olimpijsko gibanje, je namreč po drugi strani pripeljala tudi do korupcije in vse pogostejše uporabe nedovoljenih poživil, pomembno vlogo je prevzel tudi kapital, zaradi katerega Samaranch ni uspel preprečiti, da bi igre ob 100-letnici modernega olimpizma dobile Atene, saj jih je dobila Atlanta s Coca Colo. Samarancha je leta 2001 po 21 letih na položaju zamenjal Belgijec Jacques Rogge, Špancu pa je pripadlo mesto častnega predsednika. Tudi brez glasovalne pravice je njegovo mnenje v MOK štelo veliko vse do zadnjega. Predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, Janez Kocijančič, je Samarancha označil za velikega prijatelja Slovenije, ki je odigral ključno vlogo, da se je Slovenija tako hitro vključila v MOK in nastopila že na olimpijskih igrah v Albertvillu februarja 1992. Kocijančič je poudaril, da je bil prav Samaranch ključni akter pri zelo hitri vključitvi Slovenije v MOK: "Jeseni 1991 je odbor za ustanovitev OKS vodil Miro Cerar. Oktobra ali novembra 1991 smo obiskali Samarancha v Lozani, pred tem smo ga pisno seznanili, da se mislimo osamosvojiti in da se nameravamo vključiti v olimpijsko družino. Že decembra so na predlog Samarancha napisali predlog, da se Slovenija povabi na igre v Albertvillu in februarja 1992 je Slovenija prvič nastopila na OI." V obdobju osamosvajanja je bil to nov pomemben mejnik za našo državo, saj se je to zgodilo, tako Kocijančič, še preden je bila Slovenija sprejeta v Združene narode. "Danes to praktično ni več možno in tudi drugi so imeli pri vključevanju v MOK veliko večje težave kot mi."