Varneje v gore

Zdravniki pravijo, da je najboljše zdravilo za spomladansko utrujenost gibanje v naravi. In lepi pomladanski dnevi kar vabijo tja, v višave. In zakaj tega ne bi storili? Da pa se bomo z naših izletov, pohodov v hribe vračali zdravi, bogatejši, z lepimi doživetji in polni energije, posebej še, če že dalj časa nismo bili nikjer, moramo na njih hoditi s pametjo: »Gora ni nora, nor je tisti, ki gre nepripravljen gor.«

Večina nesreč se začne že v dolini. Zato je izbira ture izredno pomembna. Mora biti prilagojena naši telesni in duševni pripravljenosti. Po daljšem mirovanju si nikakor ne smemo privoščiti prezahtevne in prenaporne ture. Pri časovnem načrtovanju moramo vzeti dovolj rezerve, da nas ne bo lovila noč ali odhod javnega prevoznega sredstva ali pa priganjala obveznost v dolini. Vsaj eden od udeležencev naj načrtovano turo dobro pozna. V tem pomladanskem času se pa nikakor ne podajajmo v neznano. Ne nasedajmo osebam, ki govorijo o nezahtevnosti ture, sami so jo pa z veliko sreče komaj zmogli. Raje se pridružimo organiziranim izletom planinskih društev ali pa se podajmo v hribe z vodnikom. Prav nobene ture, pa naj bo še tako enostavna in nezahtevna, ne podcenjujmo. Turo prilagodimo trenutnim vremenskim in krajevnim razmeram, informacije o trenutnih razmerah pa poiščemo pri zanesljivih in izkušenih ljudeh. Rek pravi, da »ni tako slabega vremena, da ne bi mogli iti na turo, vprašanje je samo kam.«

Spremljati moramo vremenske napovedi že nekaj dni pred turo, posebej še v sedanjem prehodnem obdobju zelo spremenljivega vremena in dejstva, da je v višjih legah še prava zima, in to tudi upoštevati. Dež se lahko zelo hitro spremeni v sneg, kar pomeni večjo spolzkost poti, oteženo orientacijo, pa tudi možnost plazov. Mokrota in veter povečujeta ohlajanje našega telesa in podhladimo se lahko že pri temperaturah pod + 15 °C. Pojavljajo se že prve nevihte. Zato zlato pravilo – rana ura zlata (varna) ura še vedno velja. Glede trenutnih razmer je najbolje, da se pozanimamo pri ARSO (www.arso.gov.si - »napoved za gorski svet« in »snežne razmere«) oziroma vprašamo nekoga, ki razmere pozna. Vendar se razmere zelo hitro spreminjajo. Na prisojnih pobočjih se sneg začenja nekje nad 1300 m, na osojnih pa precej nižje. Zjutraj je običajno pomrznjen, pozneje se ojuži. Na severnih straneh je bil v nedeljo, 6. 4. nad 2000 m še napihan pršič. Vsak nov sneg na trdo podlago, vsaka otoplitev poveča nevarnost snežnih plazov, posebej še, če je združena z dežjem.

Oprema mora biti prilagojena turi. Predvsem so pomembni čevlji, ki morajo biti visoki  (segati preko gležnjev) in z narebričenim podplatom in vodo-nepropustni. V tem času, ko je še veliko snega, so skoraj nujne tudi gamaše, da nam preprečijo vdiranje snega v čevlje. Za zaščito predvsem proti mrazu, delno pa tudi proti poškodbam, moramo imeti ustrezna oblačila. Tudi cepin in dereze bodo še nekaj časa nujne.

UIAA priporoča, da ima vsak planinec vedno v nahrbtniku poleg rezervnega perila, vetrovke, puloverja oz. flisa, pokrivala tudi: šal, rokavice, astronavtsko folijo, prvo pomoč, svetilko z rezervno žarnico in vložkom, vžigalice, svečo, zaščitna očala, zaščitno kremo, pa tudi nekaj proti dežju – morda samo večji kos politelena. V lepem vremenu je res, da večino te opreme ne bomo rabili, če se pa vreme poslabša, kar se v planinah posebej v visokogorju lahko hitro zgodi, pa pomeni ta oprema dodatno varnost in včasih celo možnost preživetja.

Vedno, kadar gremo na turo, to povemo ali napišemo nekomu, ki bo ostal doma, seveda tudi kam gremo in kdaj se nameravamo vrniti. Med turo se vpisujmo v vpisne knjige, kjer so. To je v primeru nesreče lahko pomemben podatek za reševalce.

Na turo gremo zgodaj. Sneg je zjutraj še trd, nato ga sonce zmehča. Začne se udirati, lahko se začno prožiti plazovi. Ena najpogostejših napak je, da začnemo hoditi prehitro. Prve četrt do pol ure naj bo tempo umirjen, toliko, da se dobro ogrejemo. Nato slecimo odvečna oblačila in nadaljujemo s tempom, ki ustreza najšibkejšemu udeležencu. Za počitke izbirajmo varna mesta. V primeru trdega snega ali ledu pravočasno vzemimo v roke cepin in nataknimo dereze, ki ju seveda moramo znati pravilno uporabljati. Učenje uporabe cepina in derez na turi, kjer gre zares, je neodgovorno in lahko skrajno nevarno. Ne sramujmo se uporabe čelade, saj je v teh pomladanskih dneh, ko popušča zmrzal, nevarnost padajočega kamenja bistveno povečana.

Ko se bo sneg v stenah uletel, bodo ostale nevarne predvsem grape in področja, kjer se spomladi prožijo talni plazovi. Zato bodimo posebej previdni v njih, pa tudi med prečenjem, da nas ne bo odnesel plaz ali zadelo kamenje.

Med turo moramo ustrezno naši pripravljenosti, dovolj pogosto počivati in nadoknaditi izgubljeno tekočino in zaužiti dovolj hrane. Pomladansko sonce je že zelo močno in naše oči zaslužijo, da jih zaščitimo z ustreznimi očali, pa tudi kožo, izpostavljeno sončnim žarkom.

Če presodimo, da je tveganje preveliko, se raje obrnimo. Hrib bo počakal, mi pa ture ne bomo mogli ponoviti, če nas ne bo več. Če hočemo še dolgo hoditi v hribe, bodimo raje malo bolj bojazljivi kot pa preveč pogumni - neumni.

Posebno pozornost posvetimo vračanju. Običajno smo med sestopom že vsaj malo utrujeni in tudi pozornost nam popušča, saj smo polni prelepih vtisov. Zato je možnost nesreče precej povečana. Ne dričajmo se po snežiščih, ki so prestrma in nimajo varnega izteka in ne divjajmo po snegu dol, saj se nam lahko hitro preveč udre in nas vztrajnostna sila vrže naprej, koleno pa iz sklepa …

V primeru morebitne nesreče pa upoštevajmo napotke, ki jih daje GRS tako glede prijave nesreče (po mobiju na št. 112) in ukrepov, ki jih lahko naredimo sami, kakor tudi glede tega, kaj početi med samim reševanjem.