Sankanje - naravne proge

Predstavitev sankanja – naravne proge

Tekmovanja potekajo na zaledenelih naravnih progah, zavarovanih z lesenimi odbojnimi ograjami. Tekmovalci dosegajo hitrosti tudi do 90 km/h. Na ravninah in manjših zavojih tekmovalec na saneh leži na hrbtu, pred zavoji zavira, se v zavojih nagiba levo ali desno.

 

Sani so sestavljene iz dveh lesenih krivin, ki sta med seboj povezani s kovinskima oplenoma. Na zadnjem delu sani je med njima sedež, na katerem sedi, oziroma leži tekmovalec. Sankaški čevlji imajo na petnem delu podplata kovinske konice, ki omogočajo zaviranje. Kombinezon, čelada in rokavice so po navadi iz enakih materialov, kot jih srečujemo pri hitrih smučarskih disciplinah.

 

Sankanje kot zabavo prvič zasledimo leta 1520, tekmovanja pa so se začela konec 19. stoletja. V Švici, v mestu Davos, so leta 1883 izvedli prvo tekmovanje, sodelovalo je 21 tekmovalcev iz Amerike, Avstralije, Anglije, Nemčije, Nizozemske, Norveške, Švedske in Švice. Sprva je bil sankaški šport skupaj z bobom združen v skupno mednarodno zvezo. Leta 1957 pa so sankači ustanovili svojo lastno zvezo (Federation Internationale de Luge de Course), v katero je danes včlanjenih 44 držav.

 

Prvo sankaško tekmovanje v Sloveniji je bilo organizirano leta 1909 na progi Belvedere v Bohinju. Centri sankanja na naravnih prograh so v Tržiču, Železnikih, Idriji in na Jesenicah.